Nekoč impotenca – danes motnja erekcije

Motnja erekcije je nezmožnost doseganja in ohranjanja erekcije, ki zadošča za zadovoljivo spolno aktivnost. Spodnje starostne meje, pri kateri bi lahko rekli, da je to normalen pojav, ni. Moški s to motnjo so večinoma starejši od 65 let, z raziskavami pa je potrjeno, da ima vsaj občasno neko obliko te motnje skoraj vsak drugi moški po 40. letu. Če moški nima spontanih erekcij v fazi globokega nočnega spanja ali prebujanja ter spolnih odnosov, kakršne bi želel, je zelo verjetno, da je vzrok motnje organski.

Običajno gre za težave z ožiljem, sladkorno bolezen, nevrološke ali hormonske težave. Seveda je možen tudi psihogeni vzrok, vendar je redko dokazan. Psiha pa lahko organsko motnjo še poslabša. Motnja erekcije se lahko pojavi kadarkoli v življenju. Pri mlajših moških je vzrok prehiter odtok krvi iz penisa, zato otrdelost uda ni zadovoljiva. Starejši moški pa imajo lahko različne težave z ožiljem ali oživčenjem penisa. Pri sladkorni bolezni je erekcija pogosto motena zaradi nevrogene okvare.

Anamneza in določeni testi pokažejo, ali gre za organski ali psihogeni vzrok. Bolniki lahko izpolnijo vprašalnik o oceni erektilne funkcije (vprašalnik IIEF-5). Če zberejo manj kot 17 točk, lahko razmišljamo o motnji erekcije, zaradi katere je moški prikrajšan za normalno spolnost.

Vprašalnik IIEF-5 vsebuje naslednja vprašanja

• Kako ocenjujete zaupanje vase, da lahko dobite in obdržite erekcijo?
• Kako pogosto so bile vaše erekcije dovolj močne, da ste lahko prodrli v nožnico?
• Kako pogosto vam je med spolnim odnosom uspelo obdržati erekcijo, ko ste že prodrli v partnerko?
• Kako težko vam je bilo vzdrževati erekcijo do konca spolnega odnosa?
• Kako pogosto ste bili zadovoljni s spolnim odnosom?

Sodobno zdravljenje motnje erekcije temelji na zdravljenju z zaviralci encima fosfodiesteraze tipa 5 (PDE5) v obliki tablet. Erekcijo omogočijo oziroma izboljšajo začasno, do nekaj ur ali največ 36 ur, in sicer tako, da v brecilu spolnega uda zavirajo encim, ki razgrajuje dušikov oksid, ki je mediator erekcije.

Dolgodelujoča učinkovina, kot je tadalafil, ostane v telesu do 36 ur. Svetujemo jo moškim, ki imajo stabilno partnersko razmerje in si želijo spontane spolnosti. Kratkodelujoče učinkovine so v telesu od 6 do 8 ur, nato se razgradijo in nimajo več učinka. Prvi je bil odkrit sildenafil, sledila sta vardenafil in analafil. Pri vseh učinkovinah je za začetek delovanja potrebna spolna stimulacija. Pozorni moramo biti na sočasno zdravljenje z nitrati v kakršnikoli obliki, saj tem bolnikom ne smemo predpisati tablet za zdravljenje motnje erekcije.

Druge možnosti zdravljenja

Z vbrizganjem vazoaktivne snovi v brecilo (ob korenu) penisa je mogoče spodbuditi nehoteno erekcijo. Bolniki si zdravilo vbrizgajo približno pol ure pred odnosom. Učinkuje od 1 do 4 ure. Bolnike moramo pred zdravljenjem naučiti, kako naj si vbrizgajo zdravilo (kot pri inzulinskih injekcijah).

Penilna proteza s tridelno hidravlično protezo je vsadek, ki moškemu vrne potenco. Pri izbranih bolnikih je to zdravljenje končni ukrep, ki pa je učinkovit. Pripomoček ni primeren za vsakogar in je povezan z operativnim posegom.

Erekcijski obroček svetujemo pri dokazanem venskem uhajanju krvi iz povirja penilnih ven, kar je prirojena motnja, ki se običajno pojavlja pri mladih moških.

Vakuumske črpalke so primerne za tiste, ki ne želijo penilne proteze in imajo dokončno motnjo erekcije, ki ne reagira na nobenega od omenjenih načinov zdravljenja.

Zaključek

Nočna erekcija naj bi bila prisotna od zibelke do groba. Tudi dojenčki imajo spontano erekcijo in v pozni starosti se dogaja vsaj občasno. Seveda pa erektilna sposobnost ni enaka pri 20-letniku in pri 80-letniku, prav tako ne čas in trajanje erekcije ter pogostost spolne aktivnosti. Vendar pa to ne pomeni, da spolnost v kasnejšem življenjskem obdobju ni možna.