Ali lahko izboljšamo sodelovanje bolnikov v primarni in sekundarni preventivi aterotrombotičnih bolezni in kako?

Aterotrombotične bolezni so v razvitem svetu najpogostejši vzrok umrljivosti in obolevnosti, zato je zmanjšanje njihove pogostosti izjemnega pomena. Zadnja desetletja so prinesla ogromno dokazov, da lahko pogostost aterotrombotičnih bolezni učinkovito zmanjšamo z ukrepi primarne in sekundarne preventive. Namenjeni so zmanjšanju in odpravi dejavnikov tveganja, vključujejo pa tako zdrav življenjski slog kot zdravljenje z zdravili. Težava nastopi, ko teoretično znanje in znanje iz nadzorovanih raziskav prenesemo v vsakdanjo prakso. Rezultati iz resničnega življenja so precej manj prepričljivi, kot so bile obetavne predpostavke. Kaj je vzrok za takšno razhajanje?

Vzrok je lahko v zdravnikih, ki ukrepe premalokrat predpisujemo ali pa bolnike premalo motiviramo, in v bolnikih, ki jih z razlagami morda sploh ni možno dovolj motivirati ali pa so ukrepi zanje prezahtevni in zato težko izvedljivi. Če se osredotočimo samo na jemanje zdravil, je očitno težava v motivaciji. Ta je odvisna od razumevanja koristi. In v tem je problem – kako razumeti korist in se potem pozitivno naravnati. Najprej je treba razumeti, kaj ovira razumevanje. Ena od stvari so negativni učinki (bolezen), ki se ne pojavijo takoj, ampak so časovno odmaknjeni. Tudi dolgotrajno jemanje zdravil poraja dvome o njihovi učinkovitosti in o tem, ali morda dolgotrajno jemanje ne povzroča škode. Nesporno dejstvo je, da smo ljudje večinoma bistveno bolj nagnjeni k hitri kot k dolgotrajno odloženi koristi. Ali lahko v skladu s tem prilagodimo navodila?

Ali imajo od zdravljenja hipertenzije in hiperholesterolemije, dveh glavnih dejavnikov tveganja, bolniki tudi kakšno hitrejšo korist? Ali je ta korist za povprečnega bolnika razumljiva? Na to je več odgovorov. Najbolj ustrezen je nedvomno koncept arterijskega staranja, ki ga pospešujejo dejavniki tveganja in aterotrombotične bolezni. Staranje je proces, ki se ga (zavestno ali podzavestno) zavedamo vsi ljudje in velika večina se ne želi prehitro starati. Arterijsko starost lahko razmeroma dobro ocenimo. Za konkretnega posameznika jo lahko izračunamo s pomočjo razpredelnic tveganja (npr. točkovnik SCORE za oceno tveganja ali razpredelnica za natančnejšo oceno starostnega tveganja).

Tveganje narašča s starostjo. Razumljivo je, da je pri zdravem 80-letniku večje kot pri zdravem 50-letniku. Vendar je pri 50-letniku z dejavniki tveganja lahko enako kot pri zdravem 80-letniku, torej je njegova arterijska starost lahko 80 let (tabela). Z zdravljenjem se arterijska starost zmanjšuje oziroma ne narašča tako hitro kot prej, kar je lahko dobra motivacija za bolnika.

Koncept arterijske starosti je lahko za bolnike bolj razumljiv kot srčno-žilno tveganje, poleg tega pa prinaša hitre učinke, ki bolnika bolj motivirajo. Pomembno je tudi, da učinke prinaša vsem in ne le manjšemu deležu bolnikov, pri katerih ne bo prišlo do srčno-žilnega dogodka. Pogosto namreč slišimo, da zdravila pomagajo samo majhnemu deležu bolnikov, jematipa jih morajo vsi. Številni bolniki vedo, da smo stari toliko, kot so stare naše žile. In če poleg tega izvedo, da k njihovemu staranju največ prispevajo zvišan krvni tlak, visok holesterol in sladkorna bolezen, bodo zelo verjetno bolj motivirani.

Naslednji korak k večji motivaciji in boljšemu sodelovanju so zdravila, ki v eni tableti vsebujejo več zdravilnih učinkovin, na primer za sočasno zdravljenje zvišanega krvnega tlaka in zvišanega holesterola.

Čeprav se zdravnikom včasih skoraj upravičeno zdi, da ni izhoda in da glede na učinek porabimo veliko preveč energije za motiviranje in razlaganje, pa se, kot vedno, stvari vseeno premikajo in prinašajo uporabne novosti, na primer koncept arterijskega staranja in zdravil v kombiniranih tabletah. Oboje lahko olajša delo zdravnikov in izboljša motivacijo bolnikov. Voditi pa mora do izboljšanja primarne in sekundarne preventive ter verjetno tudi do kasnejšega pojava s staranjem povezanih bolezni.